Britanski politični klobčič: najmanj priljubljenega premierja prehiteva politična stalnica

Da je na britanski politični sceni po lanskoletnih volitvah, na katerih so premočno zmagali laburisti, vse drugače, priča že pogled na agregatorje javnomnenjskih anket. Na vrhu je s 30 odstotki podpore že od letošnje pomladi desna populistična stranka Reform UK, ki jo vodi Nigel Farage. Sledijo ji laburisti, konservativci, Liberalni demokrati in Zeleni, ki imajo med 19 in 14 odstotki podpore.

Za laburisti in Keirom Starmerjem je burno leto na čelu vlade Združenega kraljestva, kamor so se vrnili po 14 letih. Kot izpostavlja univerzitetna profesorica v Združenem kraljestvu in gostujoča raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino Jana Javornik, je za zmagovalci lanskih volitev niz škandalov, sprememb stališč in usmeritev in splošna kriza identitete, ki jo doživljata tako stranka kot njen voditelj.

Naštejmo le nekaj zdrsov. Zaradi neplačanega davka ob nakupu nepremičnine je odstopila podpredsednica vlade in stranke Angela Rayner, zaradi prijateljevanja in dopisovanja z Jeffryjem Epsteinom pa britanski veleposlanik v ZDA Peter Mandelson. Oba odstopa je Starmer izpeljal izjemno nerodno. Tu so še preobrati pri omejevanju finančne pomoči pri kurjavi za upokojence in reformi socialnega varstva, ko je vlada predloge najprej močno zagovarjala, nato pa storila popolni preobrat.

Kot pravi Javornik, je Starmer že nekajkrat skušal preoblikovati podobo stranke in njeno sporočilo "Zgolj taktične spremembe v komunikaciji in kozmetične spremembe ne bodo rešile ideološke nejasnosti in pomanjkanja dolgoročne vizije," poudarja. Premier sicer po njenih besedah ne stoji križem rok in skuša osvežiti in dvigniti podobo vlade. S prvo spremembo je poskušal po slabem rezultatu na majskih vmesnih volitvah, ko je po besedah sogovornice želel pokazati, da razume razloge za zavrnitev stranke. "Pristop ni deloval. Volivcev preprosto ni prepričal, da stranka zna in zmore reševati globoke družbene probleme," pojasnjuje Javornik.

Septembra je po odstopu Rayner poskusil znova zagnati svojo blagovno znamko in zamenjal nekatere ministre. Profesorica Javornik pravi, da je Starmer želel začrtati jasne razlike v primerjavi s političnimi tekmeci in pokazati, da ima odgovore na ključna vprašanja o priseljevanju, socialni politiki in draginji. A se je nato zgodil škandal z odstopom veleposlanika v ZDA Mandelsona.

"Kar gledamo, so torej reakcijski poskusi obvladovanja naslovnic, ne pa proaktivno prizadevanje za ponovno vzpostavitev temeljne strukture stranke in njenega ideološkega jedra," opozarja profesorica. Ocenjuje, da si morajo laburisti nujno povrniti zaupanje volilcev v kompetentnost in odgovornost ali pa poiskati nove podpornike. "Sicer bo njihova zgodovinska vrnitev na oblast kratko poglavje," še dodaja.

Sogovornica med drugim ocenjuje, da laburistična stranka potrebuje "reset", najverjetneje pa bo za to potrebno novo vodstvo. Ugibanja, da bi Starmerja na čelu stranke in posledično tudi na čelu vlade zamenjal kdo drug, so živahna že nekaj časa. Meritve Starmerjeve priljubljenosti so namreč porazne, pred mesecem pa je celo postal najmanj priljubljeni britanski premier v zgodovini.

Pojavilo se je ime župana Manchestra Andyja Burnhama, ki je tudi sam nakazal pripravljenost za prevzem stranke. Javornik meni, da je Burnham za razliko od Starmerja neposreden in odkrit, a njegov naskok na čelo stranke je malo verjeten. Najprej zato, ker Burnham ni poslanec, pot do izvolitve pa ne bi bila lahka. Prav tako bi moral na svojo stran dobiti dovolj poslancev, več izpostavljenih laburistov pa ga je na konferenci stranke ostro kritiziralo.

Župan Manchestra tako po ocenah naše sogovornice v kratkem Starmerja ne bo izzval. Pri tem pa opozarja, da se bodo razprave o nasledstvu okrepile, če se rezultati v anketah v naslednjem letu ne izboljšajo. Tveganje predstavljajo že majske vmesne in lokalne volitve v Angliji ter parlamentarne volitve na Škotskem in Walesu. Profesorica ob tem izpostavlja, da ima laburistična stranka precej manj zgodovine rušenja celo nepriljubljenih voditeljev.

Priložnost izkorišča stalnica britanske politike

Padca laburistov tokrat niso izkoristili konservativci. Ti se ukvarjajo s svojimi težavami in neprepričljivo predsednico Kemi Badenoch, ki jo lahko po 2. novembru člani stranke zamenjajo. Val nezadovoljstva je zajahala stranka Reform UK. Kot pravi Jana Javornik, je njen predsednik Nigel Farage ena od stalnic sodobne britanske politike, prav tako pa tudi njegova sposobnost, da mobilizira občutek nezadovoljstva med ljudmi. "S tem je Farage že večkrat premaknil politični diskurz in teme, ki jih zagovarja, uvrstil na dnevno agendo," pravi.

Glavna tema, na kateri jezdi Reform UK, je (nezakonito) priseljevanje. Kot pravi sogovornica, humanitarni odzivi na prosilce za azil nadomešča moralna panika o nezakonitem priseljevanju. "Ta ne odraža nujno realnosti, ampak tesnobo tistih, ki jo širijo, zlasti s sofisticirano rabo novih tehnologij," dodaja.

Po besedah profesorice radikalna desnica nenehno kaže, kako enostavno zmore mobilizirati množične proteste z ustvarjanjem moralne panike. "To ji uspeva s prepletanjem ustrahovanja pred priseljevanjem in kriminalom ter naraščajočega nezaupanja v vlado," razlaga Javornik. Tako se že vse od lanskega leta ob alarmizmu iz Faragove stranke in pozivih skrajnih gibanj odvijajo protesti proti priseljencem, ki občasno prerasejo v izgrede. "Na shodih pozivajo k izseljevanju, množičnim deportacijam in razpustitvi parlamenta," našteva sogovornica.

Kot opozarja, imata skrajno desni in radikalni aktivizem v Združenem kraljestvu dolgo zgodovino. Skrajna desnica se je čez leta večkrat preoblikovala, ustanavljala tudi nasilne skupine in njene naslednice. Najbolj izpostavljena figura nasilne skrajne desnice je že desetletja Stephen Yaxley-Lennon, bolj znan kot Tommy Robinson.

Profesorica ocenjuje, da se bo nadaljnje razočaranje v Združenem kraljestvu manifestiralo v večji volilni podpori skrajno desnim strankam, če bodo te še naprej enako agresivno nagovarjale trdne privržence. Pri tem pa opozarja, da kljub Faragovemu talentu za ustvarjanje politične prednosti iz nezadovoljstva ljudi, njegove rešitve ne delujejo. "Že od samega začetka so slabo premišljene in neizvedljive. Zdravstva ali univerz ne bomo rešili tako, da bomo Združeno kraljestvo spremenili v neprijazno do priseljencev, ki jih nujno potrebuje," oriše.

Reform UK je sedaj na prelomnici, saj postaja vedno bolj resen politični akter. Po tem, ko je stranka lani vstopila v parlament, je dobila tudi svoje župane in večine v lokalnih svetih. Od radikalnega obrobnega kritika je sedaj stopila v ospredje in začela prevzemati odgovornost. "Nisem prepričana, da si Farage resnično upa prevzeti oblast, saj se od njega pričakujejo vse rešitve, ki jih ponuja," je jasna Javornik.

Apatija utrjuje amorfno sredino, bes hrani ekstremno desnico

Rast priljubljenosti stranke Reform UK je dosegla tudi to, da so laburisti, ki so se z deklarativne levice že pred časom pomaknili precej proti sredini, znova šli še bolj v desno. Kot pravi sogovornica, so v lovu na volilce to storili s protimigrantsko retoriko, razglasitvijo propalestinske skupine za teroristično skupino, aretacijami protestnikov in zaostrovanjem socialnih politik v podporo najranljivejšim.

"Velja spomniti, da levice in desnice ne določa sredina, ampak sredino vzpostavljata levica in desnica. Ko se levica premakne v sredino, se sredina pomakne v desno in obratno," oriše profesorica. Kot še opozarja, občutek nemoči, obupa in stiske pri ljudeh narašča, kar potrjujejo tudi meritve. "Volilno telo se v takih okoliščinah odzove z apatijo ali pa z besom. Apatija utrjuje politično amorfno sredino, bes hrani ekstremno desnico," sklene Javornik.